KOCKICE SO SE RAZSULE

 

Naše male usode,

nedoločene, vsakodnevne odločitve.

Na mesta na jugu Evrope

Pada večer in milijoni ljudi

Čakajo svojo jutrišnjo usodo;

Toda naključnost se izgublja

V zakonu velikih števil,

In novi dan prinaša le kavo in sendvič,

Prvo cigareto in jutranji časopis,

Z vedno istim številom strani

Prihranjenih za črno kroniko.

 

AVTOPOETIKE

 

Od vseh zapisov ki sem jih naredil

Hranim samo kopije svojih pisem,

Filozofski sistem v nastajanju.

Bilo je lažje tako – pisati za nekoga,

Konkretnega, živega, vidnega

V tonu v katerem ga naslavljam.

Moje poetike so nastajale sprotno,

Za enega sogovornika, prikladne za eno pesem.

Hrabril sem se da je to pravilno

Da se izogibam dogmatizmu,

A sem v duši vedel

Da spadam med male in neodločne filozofe,

Sposobne da govore resnice

Prepričljive samo za enega človeka.

 

VSI SLOGANI NAŠE OČETNJAVE

 

Kot sedemletnik sem se stepel

S starejšim dečkom iz sosedstva.

Imel je močno čeljust in posmehljiv pogled.

Naskočil sam ga s pestmi in nohti.

Podrl me je na tla in začel udarjati,

Ruvala sva se, lasala, grizla

Dokler naju ni razdvojil mimoidoči.

Odšel sem domov, osramočen, umazan,

Z usti polnimi trave

In majico popisano z nečitljivimi progami;

Kot bi bili na njej izpisani

Oglasi, reklame, obvestila

In vsi slogani naše očetnjave.

VODA SE RAZLIVA PO KAMNITEM TLAKU

 

Korak za korakom,

Kot da  se spušča po stopnicah,

Se voda razliva po kamnitem tlaku.

Gazim po plitvih, zastalih tolmunih,

Dvigujem nogavice in puščam

Da se namočijo prsti v čevljih.

Zaspalo življenje se budi,

Moja fantovska navezanost na vodo.

Takšni popoldnevi sijejo s posebnim sijajem,

Še posebej v starejših delih mesta

Kjer je še kamniti tlak in kjer je voda mitska,

Še vedno eden od elementov.

 

DEKLETA NA BICIKLIH

 

Pitagora bi bil presrečen, če bi jih videl

Mlade in krepke, usklajujejo gibe telesa

S pravilnimi krožnicami koles in pedal,

Vzporejajo geometrije in dokazujejo preciznost

Mladosti, plodnosti in naravnih stihij.

 

AVGUST

 

1

Letni časi

Se ne menjajo v parkih,

temveč v tišini spalnic.

 

Prej kot kostanj izgubi listje

Ali prej kot se pooblačijo jutra,

Je jesen tu, v sobi, v nas,

In menjamo pregrinjala.

 

2

Kakšen list porumeni, se odtrga in pade,

In me gleda v obraz

- jesen mi pošilja razglednico.

 

Kmalu pride zima:

Nekdo bo moral odkopati ves ta lanski sneg

 

In ga vrniti na griče in gole veje.

 

3

Avgust ni več mesec vročih dni,

čas sončevih peg in pripeke,

In zdi se mi, ko bi z dlanjo šel preko vej,

Bi na njih, kot prah, ostalo malo snega.

 

Veter gre skozi obleko in se dotika kože,

In včasih dežuje dneve.

Takrat ni treba spati ker se nemara

Postaraš v snu,

Iznenada.

 

DREVJE

 

Drevesne letnice so vzmeti zbite

Do same meje vzdržljivosti.

Zato se stebla čvrsto držijo za zemljo,

S tipalkami, priseski, zobmi.

 

 

JABOLKA NA PLADNJU

 

Posebno zvečer,

Nikoli na dnevni svetlobi,

Imajo jabolka čuden sijaj,

Iskro z daljnih poti.

V oblačnih dneh,

Ponujajo uteho,

Študentskim sobam dajejo

Resnost družinskega doma.

Sorta za sorto, barva za barvo,

Menjajo se v vogalu delovne mize.

Dolgo stojijo na pladnju, dišeče,

Zrele, a ne še za pojesti.

Najlepše so tiste na koncu,

Po vseh štirih letnih časih.

 

MODRA SLIVA

 

Poleg križišča pri Zelenem vencu,

V senci, izza trafike

Zrasla je majhna divja sliva.

Njeno prisotnost tokom dneva

Ne zazna noben mimoidoči,

Toda ko pade noč in ulice opustijo,

Je jasno da je v dosluhu* semaforja

Ki ureja nevidni promet.

 

                         Prevod

                         David Susel

                                           

* doslúh -a m (ȗ) knjiž. oddaljenost, v kateri se da kaj (razločno) slišati: priti iz dosluha, v dosluh; žival je na, v dosluhu